Zdi se nam pomembno, da gradimo trdne temelje, počasi in zanesljivo, kot se dogaja vse, kar je v stiku naravo. Vse se meri v letih, kar se sklene danes, se bo odrazilo prihodnje leto na polju, čez pet let v sadovnjaku. Seveda pa je zabojčkanje samo veliko bolj dinamično, učimo se iz tedna v teden. Veseli pa smo, da so večinoma te napake vse manjše, potrebne spremembe vse bolj fine, po našem procesu ne sekamu več s sekiro, zgolj s kladivom, bolj ali manj finim. Cilj je seveda še vedno isti, da bi vi bolje jedli, bolj kakovostno hrano, pripravljeno na boljši način. Predvsem se posvečamo predvsem prvemu, o pripravi hrane še vedno izveste mnogo premalo. Veseli pa smo vedno, ko je zabojčkanje pozitivno presenečenje za vas, ko gradimo na vašem zaupanju, bolj kot ste v teh časih navajeni. Ker
Ker nam kolerabe v teh tednih ne manjka, je tule starodavni recept (pa še mi smo jo sami poskusili, glej zadaj):
Sestavine: 1 kg krompirja + 30–40 dag kolerabe + 20 dag fižola v zrnju + 2 rdeča korena + kos prekajenega svinjskega mesa (rebra, krača ali prekajene klobase) + lovorjev list + 1 žlica masti + 1 strok česna + po želji paradižnikove mezge + sol + poper
Priprava: Kolerabo olupimo in jo narežemo na koščke oziroma na krhlje, da se pri kuhanju čim bolj obrusijo; krompir narežemo na primerne kocke, prav tako korenček in prilijemo toliko vode, da prekrije vse sestavine. Kuhamo uro in pol.
Posebej skuhamo prekajeno svinjsko meso; ko voda zavre, jo odlijemo, saj bi bilo sicer preslano, in ponovno nalijemo mlačno vodo na meso in kuhamo do mehkega.
Kolerabo, kot že rečeno, kuhamo uro in pol in v tem času postane jed precej gosta. Za boljši okus prilijemo nekoliko juhe, v kateri smo kuhali suho meso. Po uri in pol kuhanja dodamo kuhan fižol, malo podmeta, nasekljan česen in žličko paradižnikove mezge, ki nevtralizira sladek okus kolerabe. Solimo po okusu, dodamo poper in še malo pokuhamo. Ko je jed kuhana, jo postrežemo s suhim mesom (ali pa tudi brez).
Tole smo pa čisto do zadnjega stavka (tega smo dodali) prepisali s spletne strani www.jana.si, res so lepo napisali.
Odkod je kaj
Alojz Kastelic, Mirna Peč, opal, topaz // Demeter kmetija Purgaj, jonagold in idared // Romana Jarc Sečnik, Horjul, radič tržaški solatnik, zelje, ohrovt // Janez Retar, Gozd Reka, blitva, čebula, česen, koleraba, rdeča pesa, redkvice // Studen, orehi, kislo zelje // Fras, Ankaran, kivi // Marko Reja, Goriška Brda, deluxe kaki in tudi drugovrstni kaki, hruškice pitoralke // Milena Šlosel, Brkini, daikon // Joži Nered (in njen mož), Begunje, krompir, pesa, čebula, korenje
Mali in veliki zabojčkar v Korenčku, da o zelenjavi sploh ne govorimo
Prejšnjo sredo se je vse uresničilo po načrtu. No, iz megle smo se prebili kakšno uro kasneje, kot je bilo planirano. Tudi to je vedno del načrta, če potuješ z malim zabojčkarjem. Korenček je svoje konje pehal v logaški klanec, ko nas je oslepilo sonce, ki je bilo z nami vse do vrnitve v logaški klanec, takrat navzdol grede. Pred Cerknico levo gor v hrib, na 700m, do Koželjeka, kjer na 30 ravnih hektarih okoli kmetije – vsak spodoben kmet bi jim zavidal – kmetujejo Neredovi. In ne skromno, imajo veliko čebule, pese, krompirja, korenja. In ker je vsega veliko, to lahko dobro sortirajo, tako da so na nas lahko pripravili ravno prav velike gomolje pese, lepe korenčke, čebule so pa tako ali tako vse lepe. Kar dobro napolnimo Korenček, čaj, ki se je raztegnil z kosilom, nam ne uide, na takih službenih potem nam ni hudega. Skoraj uide nam pa Kersnik, v Cerknici je pripravil že špinačo, ohrovt, nas pa od nikoder. Pa se le navzdol prikotalimo, nekaj besed o svetu in vsem, s Kersnikom takih besed nikoli ne zmanjka, napolnimo kombi in gor na Bloke, čisto počasi – Korenček le ni nastopal v Avtomobilčkih – vse do Blata. Kjer je pravzprav njegov dom, od tam se je preselil v Ljubljano, k nam (z njim pa tudi bloški krompir, seveda). Tam vrnemo nekaj gumijastega korenja, kravice ga bodo vesele, in kar je res glavno, rečemo veliko pametnih besed, in pojemo trojko, kavro (tako brez mesa). No, mali zabojčkar je bil veliko bolj vesel čisto neavtohtonega štrudla, a tudi kavra je šla do zadnje žlice. In kar hudo nam je bilo, ko smo se obrnili. A ni šlo drugače, zeleni zabojčki so že čakali, krompir, korenje, pesa, čebula, vse to je šlo čisto direkt k vam.