Vanjino pismo je nastalo konec oktobra, po temle listku in tako nam je bilo všeč, da ga kar objavljamo (z njenim dovoljenjem, seveda).
In čisto brez vseh sprememb, z vsemi omembami gnilih sadež vred. Taki smo Zeleni zabojčki, kaj bi olepševali. Če naročite zabojčke, vse to že veste, če pa jih ne, je pa bolje, da veste vse o njih, preden ga prvič naročite. Takole gre:
Živjo.
Je že res tako, da ko je kakšen sadež ali zelenjava slabše kvalitete, si človek misli “eh, tako to je, če je domače, nešpricano, se zgodi tudi najboljšim”. Še vedno je toliko dobrih in super reči v zabojčku, da orng odtehta tiste poredne sadežke, ki uidejo strogemu nadzoru kmetov in oddelka za zlaganje zabojčkov.
Hkrati pa še, kolikokrat se mi je to že zgodilo v navadni trgovini, pa se nisem šla nazaj pritožit, potem si pa mislim, če se tja nisem šla, zakaj bi se potem “mojim zabojčkarjem”, ki se res trudijo in vedno znova in znova na listke pišejo, da jim je žal, ko se to zgodi.
Včasih se tudi zgodi, da so v četrtek slive ali breskve recimo videti krasno in slastno, ko se pa v nedeljo lotim peč sadni biskvit, pa se je na njih že razpasla plesen. Takrat si sploh rečem, da sem si kar sama kriva, kaj pa jih nisem že v četrtek pojedla. Hkrati je pa res, da ne morem vsega zabojčka pojest v četrtek zvečer, za vsak slučaj, če bo kakšna stvar do vikenda že bolj švoh. 🙂
No, tokrat bom pokomentirala, ker pravite, da se iz teh komentarjev veliko naučite, vendar priznam, da tega ne bom naredila vsakič, ko kaj ni odlično, ker bi imela čisto preslab občutek, če bi morala to početi. Če je kdaj kaj res očitno že ob dostavi slabo ali pa manjka, tisto sporočim, za tistih par reči, ki se pa tu in tam zgodijo, pa mislim, da ni nobene dodane vrednosti, če jih sporočim.
Ta teden je bilo vse v zabojčku krasno. Kislega zelja sem se že tako veselila, da sem cel vikend preverjala, če je že na voljo v spletni trgovini – kot otroci, ki čakajo božična darila. Čičerikin namaz je božanski (vse pohvale Maticu!), in res dobro paše na kamutov kruh (ki je tudi njami in mehek). Ravno za večerjo je bil kos kruha z namazon (pa malo zelja povrh, ker ga je bilo treba stestirati). S krompirjem ne pomnim, da bi bilo kadarkoli kej narobe, kaki je pa zame (za primorko s stalnim prebivališčem v Ljubljani) najboljša stvar v jeseni sploh. Enega sem že kar takoj pojedla, čeprav je malo še vlekel usta skup. Še sreča je, da ima mami na vrtu na obali tri ogromna kaki drevesa in me uspešno zalaga z njimi, sicer bi najbrž lastnoročno pokupila polovico Rejevih zalog. Iz tistih, ki jih ne uspem dovolj hitro pojest, pa nastane krasna marmelada, ki podaljša kaki-užitek čez celo zimo.
Prejšnji teden sem dobila banane, ki so neproblematičen sadež, prezrele nikoli niso, če pa še niso zrele, pa hitro postanejo. Krompir je bil dober, iz jabolk je nastal krasen kompot, kutina pa je svojo usodo dočakala mehko zapečena v pečici z malo masla, cimeta, kardamona in sladkorja, ki je karameliziral okoli nje. Slive so iz zabojčka romale naravnost v zmrzovalnik, kot že prejšnji teden, ker so bile namensko kupljene za to, da bodo počakale na temne, vlažne in mrzle zimske vikende, ko je fajn kej slastnega speč. Por, bučke in mlada čebula so bili krasni (kakšen luksuz je jest mlado čebulo konec oktobra!) in so končali v rižoti, ki sem jo tri dni zapored nosila v službo za malico in so mi jo pomalem kradli vsi sodelavci.
S paradižnikom je bila prejšnji teden rahla smola. Do sedaj je bil še vedno krasen, ta bolj podolgovat od prejšnjega tedna pa je bil v soboto že povsem omehčan, iz njega je po posodi stekla voda in na robovih je bil že malo plesnast, tako da ga nisem uporabila. Sem pa vesela, da imate navezavo z Agrario, jaz tam že leta kupujem, ko se vračam z obiska pri starših.
Moja buča je imela v ponedeljek, ko sem želela iz nje narest juho, po površini že en velik okrogel madež plesni, tako da sem jo zavrgla, k sreči sem imela v hladilniku še polovico maslene od tedna prej, tako da je nastala juha samo iz tiste.
Kostanj je bil precej posušen, črvičast in le tu in tam je bil kakšen za pojest. Škoda, ker en teden pred tem je bil krasen.
To je to. All-in-all ste krasna ekipa, in veliko raje dobim zabojček, v katerega se kdaj pretihotapi kakšna gnila sliva, kot da sploh ne bi bilo zabojčka. Da sploh ne omenjam tega, koliko bolj raznolika, zdrava in pisana je prehrana ti dve leti, odkar naročam zabojček, v primerjavi z jedilniki pred tem. Še sedaj se spomnim, kako zdravilno in dobrodelno je deloval name zabojček, ki sem ga začela naročat sredi oktobra 2011. Pol leta pred tem sem namreč 14 ur dnevno preživljala v knjižnici, študirala za pravosodni izpit in živela izključno od sendvičev, čokoladic in kav z avtomata in imela že povsem uničen želodec.
Ob vsaki priliki vas tudi pohvalim in v prejšnjem kolektivu sem štiri sodelavke tako navdušila, da sedaj tudi same naročajo zabojček. Morem pa povedati tudi to, da sem z oktobrom zamenjala službo in mi je nova sodelavka že prvi teden pri malici navdušeno razložila, da je vsebina njene solate prišla iz zelenega zabojčka, da ste res fini in da mi toplo priporoča, da še jaz kdaj naročim pri vas.:)
Tako da imate že pravo mrežo zadovoljnjih kupcev po vseh kotičkih Ljubljane, ki pridno skrbijo za promocijo, tako da zagotovo delate dobro to, kar delate. Kakšen občasno gnil sadež gor ali dol.
Mirne praznike in vse dobro želim,
Vanja