Če obstaja živilo, o katerem bi se lahko res na dolgo in široko razpisali ter ga hvalili, čeprav ga ni v zabojčku (razen redkih izjem v redkih delih leta), je to gotovo divja zelenjava (no, to je več živil, res je). Divja je tista zelenjava, ki se divje razrašča v naravi brez vsakršne človeške pomoči in prav zato je, resnici na ljubo, bolj hranljiva od vseh okusnih sort solat, paradižnikov in korenja, ki napolnjujejo človeške sklede in zelene zabojčke (nikakor, nikakor pa ne pravimo, da so ti zanič in brez hranil!). Vse te hranljive divjine je res veliko, a med vsemi je regrat tiste vrsta divja zelenjava, ki jo vsi poznajo in tudi pridno jedo in prav zato se je regrat tudi znašel v zabojčkih (nihče noče jesti na primer plevelaste navadne zvezdice, zato se mu ni pridružila).
Regratova skrivnost
Zakaj je regrat tako priljubljen, vprašanje je na mestu in sploh ne tako enostavno, kot se sliši. Težko bi rekli, da zaradi okusa, če bi to držalo, ga ne bi skrivali med jajca in ocvirke. Kaj preveč praktičen za nabiranje tudi ni, potrebujemo zdravo hrbtenico, oster nožek in negnojen travnik, od česar je najtežje imeti zadnjega. Zaradi tradicije in ker so ga jedle že naše babice, hmm, to bi šlo, a po drugi strani so naše babice jedle marsikaj, kar danes ni preveč priljubljeno in obratno – marsikaj, česar naše babice niso jedle, je danes priljubljeno. Že skoraj narodna ljubezen do regrata torej ostaja zavita v tančico skrivnosti, a ko smo že ravno pri babicah, one so že vedele, zakaj dolge spomladanske ure prečepijo ob nabiranju regrata. Padarske bukve, strašno fina knjiga s celim kupom pozabljenih in manj pozabljenih znanj iz ljudskega zdravilstva, piše o regratu takole: »Stari ljudje pa vedo povedati o tej lepi rumeni rožici, ki jo je k nam zanesel veter iz daljne Azije, cel kup legend, bajk in povesti, ki so nastajale skozi tisočletja.«
Bajke in povesti
Ena od njih na primer pravi, da je regrat nastal, ko se je prelep junak peljal na sončnem bojnem vozu čez nebo in za sabo dvignil oblak prahu. Drobci prahu so se spreminjali v regratove cvetove in še danes se odpirajo, kot gre sončni voz čez nebo in zaprejo, ko izgine za obzorjem. Pa tudi okrog regratovih lučk, ki niso nič drugega kot zreli cvetovi, ki so se spremenili v plodove, so stkane zgodbe. Z njimi so si stare device, ki niso verjele Cigankam, same prerokovale: kolikorkrat bo devica morala pihniti v regratovo lučko, da bo odpihnila vsa padalca s semeni, toliko let bo še morala čakati na moža (menda so nekatere tako pihale, da bi premaknile še krila mlinov na veter).
Resne zgodbe
Pa ni dober le za v zgodbe, ki jim nekateri sploh ne verjamejo. Če se vam zdijo znanstveniki bolj verodostojni – tudi oni ob regratu navdušeno kimajo (no, ne vsi, velikokrat manjka objektivnosti in neodvisnosti tudi v znanosti). Na Univerzi v Italiji so leta 2010 objavili študijo, ki je primerjala ekstrakte regrata, kurkume, rožmarina in artičoke ter njihov vpliv na jetra in sečila. Po svojem antioksidativnem učinku je zmagala kurkuma, a regrat ji je bil tesno za petami, hkrati pa se je izkazal kot najbolj vsestranski, saj se je odrezal še na dveh drugih področjih, ki so jih testirali: preventivi in zaviranju širjenja bolezni.
Potem je prišel veliki bum leta 2011 s člankom v International Journal of Oncology. Raziskava je testirala delovanje regratovega ekstrakta na rakave celice pri levkemiji. Rezultati: snovi v regratu so jih odstranile z apoptozo, celično smrtjo. Predvidevajo, da določene snovi receptorjem za celično smrt sporočajo, naj, no, ubijejo celico – a ne katerekoli, to je še posebej zanimivo, regrat je namreč deloval samo na rakave, ne pa tudi na zdrave celice. Raziskovalci iz Kanade, ki so raziskavo izvedli, vidijo v regratu potencialno protirakavo zdravilo nove dobe – takšno brez hudih stranskih posledic, ki jih ima danes utečena kemoterapija. A do takrat bo mogel regrat sodelovati še v veliko raziskavah, končni izzid pa ni odvisen od njega in njegove zdravilne moči, ampak v veliki meri od, ekhm, drugačnih interesov.
Za kaj je še dober
Zato nikar ne čakajte, da kakšen izolat snovi iz regrata patentirajo in vam ga ponujajo kot čudežno zdravilo. Tudi dobri stari regrat z neokrnjenega travnika, še malce umazan od zemlje in z majhnimi cvetnimi popki v sredini bo več kot zadosti. Tradicionalno se regrat uporablja kot blag diuretik (kar potrjuje raziskava z učinkom na sečila), za čiščenje krvi (na nek način tega potrjuje tista s čiščenjem rakavih krvnih celic), proti zaprtju (to lahko potrdi vsak, ki je kdaj imel težave z zaprtjem, pa je prišla pomlad in z njo polne sklede regrata) in nasploh za boljše in lahkotnejše počutje. Obstaja tudi nekaj raziskav na živalih, ki so pokazale vpliv regrata na optimalen nivo sladkorja v krvi in na nižanje nivoja celokupnega holesterola, pa hkrati višanje HDL (»dobrega«) holesterola v miših s sladkorno boleznijo. In obstaja še nekaj omemb raziskav, ki naj bi nakazale tudi na protivnetvno delovanje regrata, o tem pa so prav tako vedeli nekaj povedati že zdravilci iz starih dni. Ker je grenak, vsebuje grenčine – pravzaprav obratno, ker vsebuje grenčine, je grenak – to je tudi razlog, da je blagodejen za prebavo. Grenčine namreč spodbujajo delovanje žolčnika, ta izloča žolč, žolč pa olajša prebavo maščob in podobne bolj težke hrane.
Ampak ko je v sezoni regrat, po težki hrani res ni potrebe. Če še enkrat citiramo Padarske bukve: »Direktor neke klavnice na Gorenjskem je nekoč dejal, da prodaja mesa zelo pade takrat, ko se začne sezona regrata. Ljudje spremenijo jedilnik in namesto mesa raje jedo regratovo solato z jajci.«
In ker je regratova solata (z jajci ali brez) zares kultna reč, bi bilo recept zanjo skorajda greh objavljati. Na Kulinarika.net se najde cel kup idej, kako regrat še drugače uporabiti. Na primer takole:
Spomladanska rižota (vir: Kulinarika.net)
-300 g riža
-30 g čebule
-pest špargljev
-čemaž
-6 divjih porov
-malo regrata
-smetana za kuhanje
-sol, poper
Na olivnem olju prepražimo čebulo, nato dodamo šparglje in divji por. Pražimo pet minut, dodamo riž in skupaj pražimo še pet minut. Zalijemo z vodo ali juho toliko, da prekrije riž in dušimo 10 minut. Čemaž in regrat narežemo in dodamo v rižoto, dodamo še smetano, začimbe po želji in ščepec ljubezni.
Regratova gosta juha (vir: Kulinarika.net)
-približno 200 g očiščenega in opranega regrata
-4-5 srednje velikih krompirjev
-1-2 dcl mleka
-2 stroka česna
-nekaj žlic olivnega olja
-sol, poper
Regrat prevremo v kropu, ki smo mu dodali kozarec mleka. Vre naj par minut, nato odcedimo (vode ne zavržemo – koristno jo uporabimo za zalivanje lončnic!). Olupljen krompir skuhamo v majhni količini vode, nekaj minut preden je kuhan dodamo regrat in skupaj povremo še nekaj minut. Na olju prepražimo česen, da zadiši in zlijemo na juho. S paličnim mešalnikom zmešamo, vendar ne preveč – bolje je, če se čuti še kakšen majhen košček krompirja, sicer pa po okusu. Solimo, popramo. Po želji dodamo še pest riža ali na olju prepražene kocke kruha.
http://www.naturalnews.com/035418_dandelion_cancer_therapy_herbs.html
http://digitaljournal.com/article/323433
http://www.globalnews.ca/pages/story.aspx?id=6442582821
http://www.umm.edu/altmed/articles/dandelion-000236.htm