[dropshadowbox align=”none” effect=”lifted-both” width=”250px” height=”” background_color=”#ffffff” border_width=”1″ border_color=”#dddddd” ]Nataša Peršuh
modna oblikovalka in profesorica[/dropshadowbox]
Nataša Peršuh. Modna oblikovalka. Po študiju sem nekaj let živela in delala v Parizu, danes živim v Ljubljani. Poleg dela za svojo blagovno znamko sem soustanoviteljica in vodja SQUAT-a, društva za neodvisno modo, umetnost in oblikovanje, kjer delamo na zanimivih projektih predvsem z mladimi modnimi oblikovalci. Sem tudi mama dve-in-nekaj letnika, partnerka… in nasploh hodim skozi življenje z odprtimi očmi in se sproti navdušujem nad novimi izzivi. Kot je recimo tale.
Moj zapis (kasneje tudi zapise ostalih gostujočih zabojčkarjev) boste od sedaj naprej lahko prebirali vsake tri tedne, dokler se ne naveličam-o, ali dokler se ne naveličate vi, ali dokler se pri Zelenem zabojčku popolnoma ne zdolgočasijo od modno (ne)kulinaričnega pogleda na sodobni lifestyle in z njim povezane zabojčke. Upam, da se beremo še malo.
Pri nas nismo vegetarijanci, niti veganci. Na srečo nimamo nobenih alergij ali drugih zdravstveno pogojenih omejitev, tudi nismo pretirano načelni pri prehranjevanju, radi zgolj kaj dobrega pojemo. Če je stvar še zdrava, toliko bolje. Glede bio, eko in kar je še teh predpon… , spoznavati smo jih začeli šele po rojstvu našega malčka. Smo za, vendar ne pretirano obremenjeni. Podpiramo pa lokalno, na vseh področjih. Slovensko oblikovanje, surovine, materiale in produkte, domače posebnosti, proizvodnjo in kreativnost. V tem iščemo presežke, tako pri hrani, modi, oblikovanju in življenju nasploh.
Naše kuhanje
Ne morem trditi, da sem pretirano vešča v kuhanju. Sem pa verjetno najinovativnejša »kuharica sedemminutne kuhinje« (tako jo je poimenoval moj partner), ki bazira na instant-surovo-polsurovih kombinacijah, večkrat podprtih s paličnim mešalnikom. Kar morda ni vedno v sinergiji z idejo in logiko Zelenega zabojčka, je pa učinkovito, če živiš v ponorelem tempu sveta, polnega izzivov. Z malo kreativnosti zna biti tudi izjemno okusno.
Kuham torej… no ja, po potrebi. Potrebe se spreminjajo, z malim otrokom smo tudi pri nas postali bolj zavedni jedci in bolj inovativni kuharji.
Kreativna kuhinja. V praksi to pomeni čim bolj okusno, čim hitreje, čim bolj enostavno, s sestavinami, ki jih pač imaš doma, ali jih po trenutnem navdihu kupiš, dobiš od skrbne mame ali iz Zelenega zabojčka. In predvsem taka, ki vsaj približno zadovolji preference vseh članov družine. (čeprav pire krompirja res ne moreš jesti ravno vsak vikend… posebej, če dobiš v zabojčku tiste nadvse zdrave, sicer okusne, nič ne rečem, krompirje v velikosti oreha, ki ti vsakič znova razparajo živce že ob potencialni misli na lupljenje).
Še zanimivost, pri nas nimamo pečice. Nekako se nikoli ni pokazala posebna potreba po tem. Morda pa se pokaže zdaj, kaj pa vem… po raziskavah za dotično sodelovanje me je prav zamikalo, da bi recimo hokaido bučo ali rdečo peso enostavno potisnila v pečico, vmes pa natipkala kako vrstico in združila prijetno s koristnim. Tako v stilu sodobne multiopravilnosti. Bomo videli.
Zakaj zabojček
Tema današnjega zapisa, kot se bere že v naslovu, je preprosta. Zakaj zabojček? Predvsem zato:
ker smo tako zelo veseli, ko pride!
Prvič smo ga naročili dobro leto nazaj, ko je naš takrat skoraj enoletnik ravno spoznaval široko paleto zanj novih okusov. Mislim, da je bilo navadno jabolko, ali morda hruška, ki je bila prelomna za odločitev o abonentskem naročilu. Fantek se sadja iz zabojčka kar ni mogel najesti. Pa ne, da mu nismo že prej ponujali istega sadja… ampak izgleda, da le ni bilo popolnoma isto! »Morda je to zgolj zabojček, in dejstvo, da sta sadje in zelenjava lepo zapakirana, sveža, prinešena do vrat in estetska, morda pa je res kaj na tem eko ali bio«, sva si rekla straša in po drugem poskusu z istim rezultatom je pri nas zabojček prijetna rutina. Včasih pa tudi presenečenje ali izziv, če je v njem kaka rdeča pesa ali sveža repa, katere nihče od nas prej nikoli ni videl v taki obliki. Google je tu kar na mestu.
Potem te preseneti tudi kaj takega:
Zabojček pa tudi zato, ker smo ugotovili, da je priprava hrane, posebej dobre hrane, tudi fino druženje, izziv in super zabava za celo družino. In, mimigrede, odkriva presenetljive skrite talente. Moj partner recimo, po novem odlično kuha!
Iz zabojčka tega tedna
Ta teden smo pripravili:
BUČA (hokaido, lahko je tudi muškatna): čeprav smo se jih po dolgi bučni sezoni že kar malo preobjedli. Splet se kar šibi pod poplavo bučnih kulinaričnih presežkov. Buča pač ni nekaj kompliciranega, je že sama po sebi dobra.
Hitra juha v četrtek zvečer, ko pride zabojček, je čista klasika. Na olivnem olju prepražimo malo čebule, dodamo na kocke narezano meso buče, vse skupaj malo popražimo, zalijemo z malo vode in pokrito dušimo kake 10-15 minut. Po okusu solimo in popramo. Zmiksamo s paličnim mešalnikom. Za izboljšane ali bolj gurmanske variante, ali ko se vam pač bolj ljubi, juho po okusu začinimo še s sesekljanim česnom (ga dodamo k čebuli, da zadiši), namesto z vodo lahko zalijemo z jušno osnovo, v juho zakuhamo tudi malo krompirja ipd.. Na koncu dodamo popražene kocke kruha, bučna semena, kapljico bučnega olja ali karkoli po trenutnem navdihu. Tudi parmezan funkcionira, preverjeno. Ista juha, malo gostejša, ne zmiksana, kuhana par minut dlje in samo premešana, je pri nas dobro funkcionirala tudi kot omaka na njokih. Njoki so seveda lahko tudi domači – krompir je v zabojčku, kako jajce in moka pa se verjetno tudi najdeta kje v hiši. Presenetljivo preprosto, tudi za nekuharje, če želite impresionirati sami sebe. Če pa vam buče in njokov kaj ostane, baje je oboje super tudi iz zmrzovalnika.
LISTNATI OHROVT: je bilo treba kar pobrskati, da sem ugotovila, kaj to sploh je. No, ko mi je splet zagotovil, da je, še posebej surov, odličen vir vitaminov, vlaknin, antioksidantov in nasploh zelenjava, pri kateri praktično ne moreš zgrešiti, sem ga surovega košček poskusila. Začuda, google ima prav, tudi surov je užiten! Ker me je cela stvar malo spomnila na regrat, sem ga po spominu poskusila približati načinu, kot ga pripravljajo v XXI-ki (na Rimski). Pa ne, da bi regrat tam kdaj zares poskusila, samo všeč mi je bil, tako od daleč. Saj veste, hrano jemo tudi z očmi.
Ohrovt narežemo na trakce primerne velikosti, čim ožje, tem bolje. Hkrati odstranimo trde sredinske dele listov. V ponvi prepražimo na kocke narezano hamburško slanino. Posebej do trdega skuhamo jajca. Večino jih sesekljamo, par koščkov pustimo za dekoracijo. V skledi premešamo ohrovt, še vročo praženo slanino in sesekljana trdo kuhana jajca. Zabelimo z bučnim oljem in belim balzamičnim kisom. Po želji potresemo z bučnimi semeni. Pustimo stati par minut, da se okusi premešajo. Postrežemo s svežim kruhom. Mi smo jedli zraven ajdovega z orehi.
KROMPIR: dve-in-nekaj letniki so verjetno vsi ljubitelji pire krompirja, mi ga kuhamo posebej zaradi njega. Da ni dolgčas, pa da porabimo vso vsebino zabojčka, smo ga tokrat malo oplemenitili s korenčkom.
Količine so približno dva proti ena (dva manjša krompirja na en korenček). V osoljeni vodi do mehkega skuhamo narezan krompir in korenček (cca 20 minut). Vse skupaj pretlačimo, po potrebi dosolimo in zabelimo z maslom. Čeprav odraslim najmanj všečen obrok, je pikolino tokrat pojedel tri porcije. Zraven smo jedli še solato iz zabojčka in pa telečje rolade, polnjene s pršutom in z impro omako s kančkom smetane.
OSTALO IZ ZABOJČKA: Kivi in jabolka kar sama izginejo, solata in radič sta se pojedla sproti, brokoli je šel v juho, zelena, pastinak, ostanek korenja in čebule pa so končali v najboljši bolognese omaki, povzeti po knjigi Preprosto slovensko 3 (Valentina in Luka Novak, Založba Totaliteta).