Preživeli smo svetovni dan hrane, priložnost, da se hrana prebije na prve strani (če se temu lahko sploh še tako reče, ko pa vendar drsimo po zaslonih in ni nikjer konca ne začetka).
Hrana je pomembna, sploh, kadar je ni. Zabojčkarji in zabojčkarski kmetje so majcen kozarec v morju, ampak glejte, vsak mesec pridelajo nekaj ton hrane in mi jo zložimo v zabojčke in razvozimo, slava jim (nam)!
V tem, torej nekoliko praznične tednu imamo lep nabor jesenskih pridelkov. Najprej pa razglas:
17 let!
Oktobra 2009 smo pri Studnovih v lopi pod budnim očesom Silve, zabojčkarske mame (seveda tudi Studnove) zložili svoj prvi zabojček. Nismo vedeli, da jim bomo vsaj še kakšnih 250 000 – najbrž bi nas takrat to kar zaskrbelo, ker se sliši strašno veliko.
Kar pride s Kerinovih njiv, vemo, da je najboljše. Zdaj ima še paradižnike raznih sort in paprike (slika je pa simbolna v delu gajbice, Kerin je pa čisto nesimbolen).
Zadnji peteršilji
Letos v petem letu zaključujemo naš podvig na Vranskem. Urška bo v ponedeljek pobrala zadnje peteršilje, nekaj blitve in potem bo to to za nas. Malo smo otožni, priznamo, zemlja je fina reč, ampak vsega ne zmoreš.
Bergamotka
Imeli bomo bergamotke. Menda je skoraj toliko zdravilo kot hrana.
Zelene solate
Plodovi poletja se poslavljajo, živele solate vseh barv! Imamo kristalke, endivijo, radiče raznih oblik in podolgovatosti.
Kutina, jagode, jabolka raznih vrst, hruške, banane, grozdje, granatno jabolko, kiviji – ježki še kar tekajo naokoli, polno otovorjeni (to smo rekli že prejšnji teden, ampak glej, tudi če resnico poveš ničkolikokrat, ostane re snica)!
Preživeli smo referendumsko nedeljo, tako da vas zdaj spet naprošamo, da kot vsako nedeljo tudi to oddate raje glas (beri: naročilo za Zabojčkarje. Pretežno neškodljivi, celo več, zmerno koristni že več kot 17 let, lahko zdaj rečemo,
za vedno (ali pa vsaj dokler smo) vaši zabojčkarji
