Nimate dragega kuharja? Potrebujete le zabojček!

Vedno se razveselimo, ko kdo napiše kaj o zabojčkih na še lepši način kot znamo mi. Tale zapis je preroški, napisan tam okoli 1937:

Za navadne ljudi, ki si ne morejo privoščiti dragega kuharja, pa je tolažba v vedenju, da je vsaka jed dobra v svoji sezoni in da je takrat, ko si hočemo privoščiti največje epikurejske užitke, vedno bolje biti odvisen od narave kot kot od kulture. Zaradi tega so ljudje, ki imajo svoj vrt ali ki živijo na podeželju, lahko trdno prepričani, da imajo najboljšo hrano, čeprav mogoče nimajo najboljšega kuharja. (Jovtang L., Pomembnost življenja, str. 234).

Torej, tudi če imate poceni kuharja ali če kuhate kar sami, z zabojčki ste na najboljši možni poti do epikurejskih užitkov!

Otroci so že odrasli in šli od doma, otroci imajo že otroke, tako dolgo že hodimo k Božičevim na Rako, Dolenjska, po hruške. Tradicionalno v drugi polovici avgusta, če le ni pozebe, toče ali preveč dežja, da hruške ne zbolijo. Kar se zgodi kar pogosto (zato tudi rečejo si občutljiv kot hruška).
A letos je bila dežja ravno prav, ni bilo ne pozebe ne toče, hrušk bomo imeli dovolj dovolj za mesec ali dva.
Najprej pojemo viljamovke, nato še konferans, tak je načrt.

Mi damo hruške pred dostavo za nekaj dni na toplo, da pospešimo njihovo zorenje. Če ob dostavi še niso primerno mehke, jih tudi vi nekaj dni imejte na toplem, pa bodo postale slastne in sočne. In potem imate nekaj dni, preden postanejo preveč sočne in tako manj slastne.

Ptiči so se letos razveselili dobre letine grozdja – ali pa jih je toliko več, kdo bi vedel.
Kmetje povedo, da so nadvse navdušeni na sladkim grozdjem in da če grozdje še pustijo na trtah, bo šlo s ptiči hitro vse v nebo (kar je, resnici na ljubo, kar primerno za čas okoli velikega šmarna  – prim. Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, Mt 6,26.)

Da ga vsaj nekaj tudi sami pojemo, bo tudi v zabojčkih.

Saj že veste, naš najljubši čas je tu: pozno poletje, ko od naših visokohribovskih kmetov že dobivamo jesenske pridelke, ko so tu že buče, pa tudi še poletne bučke in slastni paradižniki in solate vseh sort.
Vsega je veliko in okusno je! Letos še posebej, ko ni silne vročine in ne neprestanega dežja. 

Stročji fižol je fino pojesti, dokler ni nitkast. Kmetje pravijo, da še ni – vsaj ta ne, ki bo šel v zabojčke. Zdaj ga jemo, dokler je tak.

Krompir je letos debel, da se lahko lubenice lahko skrijejo pred njim. Ker je bilo poletje še kar mokro, je nevarno, da bo začel prej ko slej gniti – ni druge, da ga začnemo jesti in ga jemo, dokler je (kar običajno počnemo). 

Nam se zdi, da se tedni vrtijo kot vetrnica – komaj vidiš, kako je nedelja in spet nedelja in spet nedelja. In, ja, spet nedelja, in če nisi pozoren, hitro porabiš teh 4139 tednov, kolikor jih je odmerjeno povprečnemu Slovencu v teh časih.

Želimo vam res lep teden, dobro odmerjen in porabljen!

vaši zabojčkarji