Mogoče se spomnite, še pred letom smo bi zapriseženi ideji, da moramo pojesti to, kar je kmet pridelal. Torej da morate vsi naročati zabojčke, kakršne pripravimo in da tako rekoč ni moralno, če naročate po delih samo tisto, kar si želite.
In ker je lepo, če ravno prav na glas priznaš napako, priznamo, da ta fundamentalizem ni potreben. Tudi brez njega namreč skoraj vedno pojemo vse, kar slovenski ekološki kmet pridela. Če pa ima kaj bolj nenavadnega (kot recimo daikon z listjem) je potrebno nekaj več truda in pojasnil, pa se spet poje vse (pa tudi primerna cena je pomembna, jasno, če se še spomnite poletnih akcij, solatne, paprikaste in ostalih). Le poleti so presežki dobrot (ko se pa nihče ne sili s perjem od pese, pa če je še tako zdravo, kar je, ker je okusnejših dobrot preveč).
Sedaj se bolj posvečamo temu, da bodo kmetje pridelali tisto, kar boste vi z veseljem jedli (pa čeprav tega mogoče še ne poznate). Žal pa je tako, da imamo za to priložnost bolj ali manj le enkrat letno, sredi zime, ko kmetje načrtujejo kolobar in pridelke po posameznih njivah. Kmalu bo ta čas.
Krompirjeva zima
V sivih, hladnih dneh (kar si v teh dneh sploh ni treba predstavljati, samo ven poglejte) so švicarske jedi kot nalašč. [ˈrøːʃti] je zelo preprosta krompirjeva jed, še iz časov, ko so Švico preživljati kmetje. Ti so, takoj ko so vstali, krompir naribali, iz njih naredili polpete (od 5 do 10 cm velike, niso jih merili) ter dober cm debele, ter jih v masti spekli, ocvrli. Če se jim je mudilo, krompirja pred ribanjem niso nič kuhali, drugače so ga. Če so imeli maslo, so ga dodali v krompirjevo maso. Nam je röschti še bolj všeč pečen v pečici. Tam je olja le za vzorec, krompir pa naložimo v pekač. Krompir pečemo, dokler tisti naribančki ne hrustajo. Čisto po pravici, krompirja včasih ne kuhamo, niti ga ne damo v polpete, ampak kar naribanega po pekaču razgrnemo. Da pa pride še kaj beljakovin, nekaj minut pred koncem h krompirju
Odkod je kaj
Alojz Kastelic, Mirna Peč, opal, topaz // Demeter kmetija Purgaj, jonagold in idared // Romana Jarc Sečnik, Horjul, radič tržaški solatnik, mešani radič, repa, ohrovt, koleraba // Janez Retar, Gozd Reka, blitva, čebula, česen, koleraba, rdeča pesa, redkvice, buče golice // Kersnik, Cerknica, ohrovt, blitva, topinambur, repa, peteršilj, kodrast radič // Studen, krompir, orehi, buče hokaido // Fras, Ankaran, kivi // Marko Reja, Goriška Brda, deluxe kaki in tudi drugovrstni kaki, hruškice pitoralke // Milena Šlosel, Brkini, daikon
S polj
Seznam pridelkov pri kmetih je vse krajši, Kersniku smo že skoraj vse pojedli, Romana ima še precej več radiča in gomoljnic, tako da se nadejamo še nekaj tedenske oskrbe. Še malo in na voljo bodo večje količine kisanih pridelkov, zelja in repe. Še kakšen teden in kakija bo zmanjkalo, kivija in jabolk pač ne (Slovenci smo obsojeni na njih). Retarjevi so večino reči že spravili s polj in kar hitro praznimo njihove zaloge. Tudi nam se pozna dolga in prijazna jesen, veliko domačih vrtov še hrani sezonske zabočkarje. Seveda smo veseli lepe jeseni, veseli pa smo tudi zabojčkarjev povratnikov.
Ljubljana, Berlin
Čisto počasi, hitro kot le moremo, uvajamo nemško programsko opremo za zabojčkanje. Zelo kompleksna, kot so kompleksne tudi želje naročnikov in ves proces, da pride zelenjava v dnevu od kmeta do naročnikov. Oni to počno že 30 let, tako da jim izkušenj ne manjka. In kaj je njihova najpogostejša napaka? To, da pozabijo dodati več kosov istega pridelka, kadar je naročeno več kot eden (naročeno tri kg jabolk, dajo samo enega). Nekako nam je odleglo, saj je to najbolj trdovratna napaka, ki jo prepogosto občutite tudi vi. Pa zelo nas je zaskrbelo, oni to počnejo že 30 let s posebno opremo, pa imajo še vedno to težavo…
Pa je šel drugi
Izpod nabiralnikov v bloku je čisto zares izginil, dokončno brez plačila, drugi zabojček, odkar delamo zabojčke. Izpred vrat niso še nobenega ukradli. Kar konec koncev, sploh ni slaba statistika (je pa mogoča tema diplomske naloge).