Marelice so tisto čudovito oranžno sadje, ki ga zares vzljubiš samo, če jih ješ čisto zrele. Takšne so mehke, sončne in sladke, ker je zorilni plin etilen (naravno ga oddaja vse sadje, ko začne zoreti) v njih že opravil svoje. Zorenje je podobno pri večini sadja – etilen začne razgrajevati klorofil, zato zeleno barvo nezrelega sadeža nadomestijo bolj žive barve, škrob in sladkorni polimeri (dolge verige sladkorjev) se začnejo pretvarjati v enostavne sladkorje, dnevi so šteti pektinu, zato sadež ni več trpek, zmanjša se tudi količina sadnih kislin, zato sadež ni več kisel (razen, če tak mora biti, limona na primer).
Živelo pikasto sadje!
Kakorkoli že, narava nam je za uživanje namenila samo zrelo sadje (žive zrele barve so nenazadnje namenjene privabljanju sladkosnedih živali, ki bodo raznesle semena in zagotovile obstoj rastline) in z marelicami ni nič drugače. Zato se ne bojmo kakšne rjave pike ali dveh (bolje to, kot da bi bile zelene), zreli sadeži namreč vsebujejo precej več hranil kot nezreli. To še posebej velja za antioksidante, kot je ugotovila raziskava z avstrijske univerze v Innsbrucku. In antioksidantov imajo marelice veliko.
Oražno marelično sonce
Niso zastonj oranžne, takšne jih dela beta karoten, oranžno barvilo iz skupine karotenoidov z močno antioksidativno sposobnostjo. Poleg tega je beta karoten predstopnja vitamina A (vanj ga pretvori naše telo po zaužitju), ta pa prispeva k zdravim očem in dobremu vidu. Korenček (ki je prav tako oranžen zaradi beta karotena in je tudi dober za oči, saj veste) torej prihranimo za zimo (se lepše hrani), poleti pa okulistična dela prepustimo marelicam (no, da vam bodo odpravile dioptrijo, tega ravno ne moremo obljubiti). Poleg beta karotena vsebujejo še en karotenoid, likopen. Ta nam je bolj poznan iz paradižnika, prav tako je močan antioksidant in seveda, zmanjšuje tveganje za razvojem rakavih obolenj.
Veliko vsebujejo tudi vitamina C in evo, spet, močan antioksidant, zmanjšuje tveganje za razvojem rakavih obolenj… Je že tako, da je so marelice junija in julija (in sveže sezonsko sadje nasploh) ena tistih reči, ki jih lahko, hočeš nočeš, samo hvališ. Takšna bomba antioksidantov v poletnih dneh, ko pripeka sonce, pa se kljub temu ne moremo in nočemo cel dan skrivati le v senci, telesu prav dobro prija. Kar UV žarki zakuhajo z nastankom prostih radikalov v povrhnjici kože, popravijo antioksidanti z njihovo nevtralizacijo. Poškodbe kože se hitreje celijo, zato hitreje porjavimo, porjavelost pa je naša naravna zaščita pred škodljivimi vplivi sončnih žarkov (niso pa seveda samo škodljivi, brez njih marelice ne zorijo in naša telesa ne tvorijo pomembnega vitamina D).
Adijo, slaba kri
Marelice se lahko pohvalijo tudi z minerali, za sadje bogate so s kalijem, kalcijem, fosforjem in železom, pa tudi nekaj mangana, bakra in kobalta vsebujejo. Ob slabokrvnosti je nekako najpogostejša asociacija, ki slabokrvnost lahko prepreči, mineral železo in je tudi povsem pravilna. Železo je namreč temeljna sestavina rdečega krvnega barvila hemoglobina, ki po krvi prenaša kisik, a kaj ko nam uživanje železa prav nič ne pomaga, če ni učinkovita njegova absorbcija v črevesju. Med drugim je za njegovo učinkovito izrabo potreben baker in tudi tega marelice vsebujejo, zato redno uživanje zadostnih količin marelic blaži, če že ne odpravlja slabokrvnosti.
V sezoni si čimvečkrat privoščimo sveže, preprosto zato, ker so tako zelo okusne (in v Zelenem zabojčku po ugodni ceni, take res fino zrele in sladke), kasneje lahko pridejo na vrsto odmrznjene (te niso slabe v sadnih napitkih in sorbetih) in posušene. Ker posušene ne vsebujejo vode, so zato toliko bolj skoncentriran vir sladkorjev in mineralov, še vedno pa jih je pred uporabo priporočljivo namočiti v vodi, da nas prevelike količine (ni kaj, so dobre in se je težko upreti) ne bodo dehidrirale. In spet velja: raje neugledne rjave barve kot tiste živo oranžne posušene marelice, ki so take zgolj in samo zato, ker so jih pred sušenjem namočili v kislini, nato pa še zadimili z žveplovim dioksidom.
In kaj napisati o uporabi marelic, ko pa jih je res škoda dajati iz zabojčka kam drugam kot naravnost v usta (saj vemo, da to napišemo za skoraj vsako stvar v zabojčku)? Če ste jih naročili ali nabrali res veliko in če obljubite, da boste kakšno pojedli tudi svežo kar tako, so lahko skrivna (vsaj na prvi pogled) sestavina mareličnih cmokov (ime pa že vse izda), marelične pite, marelične marmelade, pa mareličnega zavitka in mareličnega biskvita, celo žganje lahko pripravite iz njih. Pa v smutiju so tudi božanske.
Solata z marelicami
(vir: http://vegetarian.about.com/od/pastaandnoodlerecipes/r/apricotpasta.htm)
-100 gramov testenin
-6 svežih marelic, izkoščičenih in narezanih na manjše kose
-2 manjši bučki, tanko narezani
-1 manjša paprika, tanko narezana
-nekaj listkov sveže bazilike, nasesekljanih
-zelena solata
Testenine skuhamo kot že znamo in jih nato pustimo, da se ohladijo. Zmešamo z narezanimi marelicami, bučkami, papriko in baziliko, solimo in dodamo olje po okusu ter okrasimo še z listi zelene solate.
O antioksidantih v zrelem sadju:
John Wiley & Sons, Inc. (2007, November 10). Ripe Fruit Contains Highly Active Antioxidants. ScienceDaily.
http://neutral-izer.blogspot.com/2007/11/ripe-fruit-has-more-antioxidants-than.html
O marelicah nasploh: http://www.whfoods.com/genpage.php?tname=foodspice&dbid=3
D. Cortese: Sadje – moč naravne hrane. Kmečki glas, 2000.