Pobeg v tople kraje

Človek ni (skoraj) nikoli zadovoljen s tistim, kar ima, to je že res. Ampak če je to, kar ima, dolga (tako se mu zdi), siva in mrzla zima, mu pač ne gre zameriti pobega v bolj ali manj oddaljene kraje, kjer se sonce radodarno razdaja tudi pozimi, sadje pa zori in se nasploh obnaša, kot da zime sploh ne bi bilo.

Del oddelka za Promocijo sadja in zelenjave (ampak res zeeeeelo majhen del in mlajši del, op. šefa) si je slovensko zimo kot vsako leto pristrigel s pobegom v Maroko. Maroko ni daleč, blizu pa tudi ne, zato se je treba tja odpraviti z nič kaj zelenim letalskim prevozom (popotnica obljublja, da bo ta ogljični odtis poplačala z obilico zelenih zabojčkov). Krasna dežela je to, ki na leto prejme okrog 300 sončnih dni, na 446 550 kvadratnih kilometrih pa se izmenjavajo rodovitne ravnice, zeleni hribi, atlantske plaže, poluščave in puščave ter visoko gorovje Atlas (ki je pozimi zasneženo).

Maroko preprosto moraš imeti rad. Če pustimo ob strani romantične razloge (a zato nič manj resnične) – ker je tako drugačen, da se čas tam ustavi in imaš včasih občutek,da si bil vržen nazaj v času; ker si ljudje še vzamejo čas za pogovor in jim je družina vrednota številka ena; ker je kljub naraščajočemu turizmu njihova kultura barvita in pristna; ker valov za surfanje nikoli ne zmanjka in ker je vsako jutro/večer čas za popoln sončni vzhod/zahod – mora biti vsak ljubitelj dobre hrane nad njim navdušen tudi zaradi dobre hrane.

Maroška kuhinja je mešanica berberske, mavrske, mediteranske, arabske in afriške – po tem bi težko rekli, da je ravno enostavna. A je ravno to. Narežeš krompir, korenje, bučke, dodaš grah in po želji čičeriko, vse skupaj pa dolgo kuhaš v posebni glineni posodi – in že je tu tažin, morda najbolj znana maroška jed. Na sopari skuhaš kus kus, dodaš preprosto zelenjavo omako in že je tu kus kus z zelenjavo, morda druga najbolj znana maroška jed (morda se zdi, da je maroška kuhinja le zelenjavna, no, ni, le nam so brezmesne jedi bolj povšeči). No, napraviti se da tudi kaj precej bolj zapletenega in manj zdravega (njihove sladice so pravi samomor za zdrave zobe in vitko postavo), ampak lahko bi se reklo, da v splošnem maroška kuhinja temelji na svežih, polnovrednih živilih.

O, pravemu ljubitelju zelenih zabojčkov (=sadja in zelenjave) na maroških tržnicah zaigra srce (ko se tja odpravi februarja, ko so naše oropane vsake barvitosti in variabilnosti, pa to skorajda poči od veselja). Rdeči paradižniki, ki so dozoreli na soncu, sočna paprika, kumare, o katerih lahko mi pozimi le sanjamo, vozovi polni omamno dišeče mete (metin čaj je namreč za Maroko nekaj takega kot je pivo za Nemčijo ali morda Belgijo) in peteršilja, pa svežega koriandra, ravno prav sladkega koromača, pa sadje, joj, sadje! Zima je zanje sezona pomaranč, takih okrasnih, ki jih vidiš v vsakem mestnem parku oziroma drevoredu, in takih, ki nagrmadene v ogromne kupe čakajo na kupce, ki si jih lahko privoščijo že za slabih 60 centov na kilogram (Halo?! Biološke pomaranče (brez certifikata, a zato nič manj) za 60 centov na kilogram?!). Poceni in dobri, da je kaj, so tudi ostali citrusi: mandarine, grenivke in neki čudni križanci, za katere nikoli ne veš, ali so pomaranče ali mandarine.. Takih brez pešk pa ni, to je zanimivo. In jagode, čisto prave – debele, sočne, rdečih lic od sonca in tako sladke, da se človeku milo stori in se nehote spomni še na Kerinove jagode (ki so pravi hit Zelenega zabojčka, a počasi, šele maja), ki jih bo zdaj lažje dočakati. Pa prave maroške banane (v okolici Agadirja rastejo), ki jih dobiš čez celo leto po celi državi in so, ko začnejo rjaveti, nadvse sladke in okusne. Pa jabolka vseh sort, čeprav je treba priznati, da takšno ne-eksotiko človek po krivici spregleda in se zanjo ne meni (ah, no, jabolka nam pozimi pač gledajo iz ušes in še kje). Oh, pa datlji, gore datljev, vsaj deset različnih sort! Mali, veliki, posušeni ali sveži, mehki in sočni ali bolj suhi, svetle barve, temne barve, preveč sladki in taki ravno prav sladki, lahko se še držijo vejic ali pa tudi ne, le izkoščičeni nikdar niso. Tudi avokado je odličen v Maroku, majhen in slasten, odličen za v vsako solato ali kar sam, na žlico.

Poleg sadja in zelenjave v Maroku gojijo še različne oreščke, predvsem orehe in mandlje. Zadnji pozimi odenejo deželo v nežno rožnato barvo svojih cvetov, marca pa se letina obira na večdnevnem festivalu. Potem so tu še arganova drevesa, ki jih je v južnem, bolj sušnem delu države, vse polno. Ne cvetijo tako lepo kot mandljevci in s svojimi skrivljenimi postavami in ostrimi trni prav gotovo niso enako prijazni, a arganov plod je cenjen in po celem svetu slaven vir arganovega olja. Tega uporabljajo v kulinariki (narejenega iz praženih plodov, da je okus bolj izrazit) ali za nego telesa (iz nepraženih plodov, da je bolj učinkovito in hranljivo). Če ga zmešajo skupaj z medom in mandljevim maslom, dobijo amlou, oh, tako slasten (in nasiten) namaz, da si je greh ne oblizniti vseh prstov, ki si jih malo pred tem pomakal v lonček z njim.

Tako se zdi,da je življenje v Maroku popolno (seveda ni, ampak tako se zdi). Sonce sije, ljudje se smejijo, ulice dišijo po začimbah in sadje leži vsepovsod. Ko se vrneš nazaj v sivino in mraz, lahko le naglas zavzdihneš (»čemu se je bilo treba že vrniti«) in naročiš zeleni zabojček, poln pomaranč.

Ena najbolj pogostih maroških sladic (in vsekakor najbolj zdrava maroška sladica) je tale:

2 pomaranči olupimo in ju prečno narežemo na približno pol centimetra debele rezine. Okrogle kolobarje razporedimo po krožniku (pri tem se malo poigramo z vzorci) ter jih posujemo s cimetom v prahu in sladkorjem (če so pomaranče sladke in imamo radi pomaranče, je ta sicer povsem nepotreben). Dobrodošel dodatek je tudicvetna voda, če jo imamo (z njo poškropimo rezine).

Zelenjavni maroški tažin (tagine)
-2 velika krompirja, olupljena in narezana na večje kose
-4 korenčki, vzdolžno narezani na četrtine ali osmine
-1 čebula, narezana na kolobarje
-1/4 skodelice olivnega ali arganovega olja
-1 žlička soli
-1/2 žličke popra
-1/2 žličke kurkume
-manjši šopek nasesekljanega svežega peteršilja

Za to jed potrebujemo posebno glineno posodo, ki je namenjena prav pripravi tažina. Če je nimamo (pri nas je namreč še nismo zasledili), si pomagamo z običajnim loncem – ne bo isto, bo pa užitno. Polovico olja zlijemo na dno posode, nato pa vanjo nadevamo zelenjavo:n najprej čebulo, (poleti sledi paradižnik), nato korenje in na koncu krompir. Kose krompirja še prej zmešamo z začimbami v prahu. Preostanek olja polijemo po krompirju, posodo z začimbami, v kateri se je dišavil krompir, pa splaknemo s skodelico vode, ki jo prav tako prilijemo v posodo za kuhanje. Posodo nato pokrijemo in postavimo na srednje nizko temperaturo (originalno se tažin kuha na odprtem ognju). Čakamo, da zaslišimo brbotanje, to traja približno 20 minut (potrpljenje je božja mast, pri kuhanju tažina še posebej). Ko dno posode brbota, temperaturo znižamo na najnižjo možno in pustimo kuhati uro in pol. Ko je vsa zelenjava mehka, je naš tažin gotov. Potresemo ga s svežim nasesekljanim peteršiljem in pojemo v precej krajšem času, kot ga je vzelo kuhanje.

Published
Categorized as Blog