Potovanje na Kitajsko

[dropshadowbox align=”none” effect=”lifted-both” width=”250px” height=”” background_color=”#ffffff” border_width=”1″ border_color=”#dddddd” ]Almira Sadar
modna oblikovalka in profesorica[/dropshadowbox]

Eno izmed mojih najbolj zanimivih potovanj v zadnjem času je bil obisk Kitajske. Že dolgo časa sem si želela obiskati to nenavadno deželo z eno najstarejših zgodovin in kultur, najhitrejše rastočim gospodarstvom in najštevilčnejšim prebivalstvom na svetu. Želela sem videti Beijing, njegov neskončno velik Tiananmen Square in Ai Weiweijeve galerije, neskončnost nebotičnikov v Šanghaju, prepolne ulice kolesarjev in mopedistov, nasade zelenega čaja in riževa polja. Lansko leto se mi je želja uresničila. Bila sem povabljena na tekstilno razstavo v Hangzhou, tradicionalno mestu ob jezeru na jugovzhodu Kitajske, za katerega je Marco Polo rekel, da je najlepše mesto na svetu.

slika1 (Custom)
Slika z razstave.

Vedno znova me na različnih koncih sveta preseneča različnost kultur, različni načini življenja ljudi in njihovega medsebojnega komuniciranja. Kitajci so zelo neposredni, neučakani in glasni, kot da bi želeli preglasiti drug drugega. Njihova mogoštevilčnost se čuti na vsakem koraku, ob prerivanju na avtobus, ob prečkanju ceste, ob čakanju na prosto mizo v restavraciji…. zdi se, da se vsak izmed njih nenehno bori za svoj obstoj in svoje mesto.
Kot se med seboj razlikujejo mesta, ki sem jih obiskala, je tudi hrana zelo raznolika. Glavnih tradicionalnih kitajskih kuhen je osem, od njih so najbolj znane kantonska, shandongska, sečuanska in jiangsujska. Vsak dan sem testirala njihove nove okuse, barve in arome, skušala analizirala sestavine in načine priprave. Najbolj presenecena sem bila nad zelenjavno jedjo s kumarami, ko so mi na krožniku prinesli črno morsko kumaro, prav taksno, s katerimi smo se kot otroci obmetavali na Jadranskem morju.
V restavracijah sem opazila še nekaj zelo nenavadnega – Kitajci naročajo veliko različnih jedi, poskušajo in mešajo različne okuse med seboj, potem pa na pol pojedene jedi pustijo na mizi. Moj odnos do hrane je drugačen, stavek “od mize ne greš, dokler vsega ne poješ” je bil poleg stavka “če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga” najbolj pogost pri moji stari mami, ki je v življenju izkusila pomanjkanje hrane. Tudi pri porabi sestavin za kuhanje se držim podobnega načela in skušam porabiti vse, kar mi ostaja v hladilniku (odlična zamisel se mi zdi telefonska aplikacija, ki ponuja recepte iz sestavin, ki ti ostanejo v hladilniku!).
Ker je zelenjava ena glavnih sestavin kitajske hrane, pogostokrat iz ostankov zelenjave skuham kakšno kitajsko jed, med drugim kitajski praženi riž, ki je njihovo osnovno živilo. Pri tem ne smejo manjkati kitajske začimbe kot so sojina omaka, svež ingver, česen, šalotka, bel poper in sezamovo olje.

Eno izmed mojih najbolj zanimivih potovanj v zadnjem času je bil obisk Kitajske. Že dolgo časa sem si želela obiskati to nenavadno deželo z eno najstarejših zgodovin in kultur, najhitrejše rastočim gospodarstvom in najštevilčnejšim prebivalstvom na svetu. Želela sem videti Beijing, njegov neskončno velik Tiananmen Square in Ai Weiweijeve galerije, neskončnost nebotičnikov v Šanghaju, prepolne ulice kolesarjev in mopedistov, nasade zelenega čaja in riževa polja. Lansko leto se mi je želja uresničila. Bila sem povabljena na tekstilno razstavo v Hangzhou, tradicionalno mestu ob jezeru na jugovzhodu Kitajske, za katerega je Marco Polo rekel, da je najlepše mesto na svetu.

Vedno znova me na različnih koncih sveta preseneča različnost kultur, različni načini življenja ljudi in njihovega medsebojnega komuniciranja. Kitajci so zelo neposredni, neučakani in glasni, kot da bi želeli preglasiti drug drugega. Njihova mogoštevilčnost se čuti na vsakem koraku, ob prerivanju na avtobus, ob prečkanju ceste, ob čakanju na prosto mizo v restavraciji…. zdi se, da se vsak izmed njih nenehno bori za svoj obstoj in svoje mesto.

Kot se med seboj razlikujejo mesta, ki sem jih obiskala, je tudi hrana zelo raznolika. Glavnih tradicionalnih kitajskih kuhen je osem, od njih so najbolj znane kantonska, shandongska, sečuanska in jiangsujska. Vsak dan sem testirala njihove nove okuse, barve in arome, skušala analizirala sestavine in načine priprave. Najbolj presenecena sem bila nad zelenjavno jedjo s kumarami, ko so mi na krožniku prinesli črno morsko kumaro, prav taksno, s katerimi smo se kot otroci obmetavali na Jadranskem morju.

V restavracijah sem opazila še nekaj zelo nenavadnega – Kitajci naročajo veliko različnih jedi, poskušajo in mešajo različne okuse med seboj, potem pa na pol pojedene jedi pustijo na mizi. Moj odnos do hrane je drugačen, stavek “od mize ne greš, dokler vsega ne poješ” je bil poleg stavka “če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga” najbolj pogost pri moji stari mami, ki je v življenju izkusila pomanjkanje hrane. Tudi pri porabi sestavin za kuhanje se držim podobnega načela in skušam porabiti vse, kar mi ostaja v hladilniku (odlična zamisel se mi zdi telefonska aplikacija, ki ponuja recepte iz sestavin, ki ti ostanejo v hladilniku!).

Ker je zelenjava ena glavnih sestavin kitajske hrane, pogostokrat iz ostankov zelenjave skuham kakšno kitajsko jed, med drugim kitajski praženi riž, ki je njihovo osnovno živilo. Pri tem ne smejo manjkati kitajske začimbe kot so sojina omaka, svež ingver, česen, šalotka, bel poper in sezamovo olje.

Recept za kitajski praženi riž
V voku segrejemo žlico sezamovega olja, dodamo drobno nasekljana dva stroka česna. Ko česen zadiši, primešamo narezana piščančja prsa, lahko tudi nekaj očiščenih rakcev za okus. Popražimo in dodamo še narezano zelenjavo po izbiri, kar nam pač ostane v hladilniku. Nekajkrat premešamo, pridamo kratkozrnati riž in zalijemo z vodo. Začinimo s sojino omako, ostrigino omako in belim poprom. Ko je riž kuhan, na sredino naredimo jamico, vanjo ulijemo 2 jajčka in dobro premešamo ter postrežemo s kitajskimi palčkami.

slika2 (Custom)

 

slika3 (Custom)

 

slika4 (Custom)

 

 

            

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dober tek!