[dropshadowbox align=”none” effect=”lifted-both” width=”250px” height=”” background_color=”#ffffff” border_width=”1″ border_color=”#dddddd” ]Nataša Peršuh
modna oblikovalka in profesorica[/dropshadowbox]
Novo leto.
Čas za razmislek, za pogled nazaj in pogled naprej. Ali pač ne, odvisno od posameznika. Je pa v tem obdobju nekoliko opravičljivo vsaj malo samoizpraševanja in osebne revizije.
Zdi se, da večkrat vsi pozabljamo na lepe stvari, dobre stvari. Da je sreča tu in takrat, ko se je niti ne zavedaš. Največkrat v malih in vsakdanjih stvareh. Zaveš se, da so minile, šele takrat, ko je že prepozno.
V lanskem letu sem izgubila meni zelo dragega prijatelja. Novo leto 2014 smo takrat pričakovali v Kliničnem centru. Zelo intenzivno in srečno, kljub okoliščinam. Na bolniški postelji smo v najboljši družbi jedli home-made verzijo tega, kar smo v preteklosti skupaj večkrat naročali v Lepetiju*.
Tudi letos, ko smo novo leto pričakali doma, smo pripravili isto. In vmes v različnih verzijah še večkrat. Tudi danes.
Hočem reči, da je čisto ok (in nenazadnje tudi zdravo, glede na pripravljeno »jed«*), če za novoletno večerjo pripraviš zgolj piknik na postelji ali piknik na kavču. Da je sploh super, če ga imaš tudi kdaj vmes. Da je še posebno odlično, če ti ga pripravi tvoj dragi. In da, če se zgolj malo odstraniš iz polja »tominivšečin tointošemoramnarediti in nimamčasa in toseniizteklotočnotakokotsemsizamislil in joojinjokinstok« perspektive in pogledaš malo pobliže, so take malenkosti tiste, ki življenje delajo vredno. (poleg, seveda, kariere, družine, Squata, knjig, filmov, glasbe, zabojčka, kakega potovanja… morda izlet v Pariz?)
Danes je dan tragedije na Charlie Hebdo. Ustavimo se malo in razmislimo. O vsem, kar imamo in o vsem, kar lahko izgubimo. Kot na primer zame samoumevno dejstvo, da lahko brez skrbi sredi noči hodim po Šiški in »nakupujem« v zabojčkovi Shrambi. Da se lahko otroci zjutraj igrajo na travniku pred blokom. Da smo danes smo smučali na Pohorju in prejšnji teden drsali pred Maxijem.
V neki komercialni oddaji je oblikovalka Diane Von Furstenberg citirala svojo mamo, katera je rekla nekaj v smislu: »Vsi ljubimo, sovražimo, jemo, spimo, se ljubimo… vprašanje je samo, kako to počnemo.« Ampak kako bomo to počeli, je odvisno zgolj od nas samih.
Bodimo tolerantni in prijazni predvsem do samih sebe! Zahtevajmo veliko od sebe! Spoštujmo druge in spoštujmo drugačnost! Ne bojmo se uspeha in velikih sanj! Cenimo dobre stvari! Vse najlepše v 2015!
*V Lepetiju so temu rekli plošča sirov. Najbolj pomembna sestavina ni sir, da ne boste mislili. Najpomembnejša je omaka. Taka omakica za pomakanje, pomaka, »dip« po angleško, v tem primeru medena s tartufi.
Sir, zelenjava in sadje z omakicami
Home-made verzije so različne, gre pa v osnovi vedno za narezan sir, zelenjavo in sadje v različnih kombinacijah z različnimi omakicami. Zelenjavo, sadje in ostale sestavine plošče lahko kombinirate po lastnem okusu.
OSNOVNA VERZIJA – MED S TARTUFI: Uporabimo blagi tekoči med, ki ga zmešamo s tartufovim oljem. Lahko uporabimo tudi olivno olje s tartufi ali tartufovo pasto. Razmerje doziramo po okusu. V kolikor uporabljate olivno olje s tartufi (kot v mojem primeru), je količina približno dve veliki žlici medu na eno malo žličko olja s tartufi. Med in tartufovo olje dobro premešamo, damo v primerno posodico za pomakanje in volia! K tej omaki nam najbolj všečna kombinacija je na koščke narezan parmezan, kak blažji, lahko tudi kozji sir, hruške, jabolka, korenje, oreški, tudi grozdje ali kaki, ko je sezona. Sadje, sir in zelenjavo narežemo na primerne koščke, zložimo na večji pladenj ali desko, vmes postavimo skodelico za pomakanje. Dober tek!
DRUGE NAJLJUBŠE POMAKE – NA SKUTNI OSNOVI: Uporabimo pasirano skuto, ki jo malo razredčimo z navadnim jugurtom ali žličko kefirja ali kislo smetano. V najbolj osnovni verziji skuto zgolj dobro posolimo, popramo in dodamo kako začimbo (recimo baziliko in malo česna). V to pomakamo na primerne koščke ali paličice narezano zelenjavo.
Skutno pomako lahko pripravimo tudi kot liptaver (v skuto zamešamo drobno sesekljano čebulo, sladko rdečo papriko, sol, poper), kjer ni nujno, da uporabljamo pasirano skuto. Nasploh lahko skuti dodajamo skoraj vse, kar nam pride na misel in je ravno prispelo v zabojčku, recimo sesekljane liste peteršilja, sesekljan drobnjak, hren, sesekljane vejice koromača, kaj pekočega v bolj eksperimentalnih verzijah…. Lahko pripravimo tudi skutno pomako ali namaz s tuno (skuti dodamo tuno iz pločevinke, začinimo po okusu s soljo, poprom, po okusu dodamo tudi kapre).
Pri skutnih pomakah nam najbolj všečna zelenjava je nadzemna koleraba, takoj za njo pa korenje. Stebelne zelene, ki je sicer super popularna v takih zadevah, pri nas ne maramo preveč. V poštev sicer pride prav vse, kar vam je všeč, od že zgoraj omenjenih, do daikona, surovih cvetov cvetače, bučk ipd..
TRETJA – UNIVERZALNA: Figova marmelada. Ali džem. Najboljše kaj domačega. Presenetljivo dobro funkcionira v vseh zgoraj omenjenih variantah, kot sirova, zelenjavna, sadna ali celo mesna pomaka. V primeru fige si pri nas upamo vse našteto tudi kombinirati.
